Vedno ko sem slišala lepotna kirurgija, sem zamahnila z roko, češ le komu je to treba, zakaj se ljudje ne sprejmejo takšni kot so in podobno. Priznam, da nikoli nisem razumela, zakaj se kdo odloči za takšen poseg v svoje telo. Ko sem bila mlajša so to počeli samo veliki zvezdniki, sčasoma pa sem ugotovila, da je lepotna kirurgija prisotna na vsakem koraku.

Izvedela sem, da si je sodelavka privoščila dvig prsi, moja prijateljica botox, hčerkina prijateljica pa si je dala povečati prsi, skratka to sploh ni več neka tabu tema. Počasi, počasi se je tudi moj odnos spremenil in ugotovila sem, da lepotna kirurgija ni nič tako dramatičnega. Osebe, ki jih poznam, so zaradi teh posegov pridobile na samopodobi. Zadnje čase se celo spogledujem z mislijo, da bi obiskala kakšno lepotno kliniko, saj imam na obrazu kar nekaj gubic, ki bi jih rada zgladila.

Najprej sem to idejo zaupala možu, ki je le zamahnil z roko in rekel, da mi lepotna kirurgija zaenkrat ni potrebna, da sem lepa takšna kakor sem. Ker pa moški ne vejo, koliko nam ženskam pomeni, da lepo izgledamo, sem se zaupala še prijateljici. Ona je bila do mene bolj razumevajoča, saj je njej lepotna kirurgija pomagala, da se počuti lepo in mlado. Zato sem se odločila in se naročila na pregled.

Prijazen zdravnik, ki me je sprejel, me je potolažil, da lepotna kirurgija ne pomeni vedno radikalen poseg v telo. V mojem primeru, ko so gubice še majhne, mi je svetoval microneedling, povedal mi je, da to ni zelo invaziven poseg na koži, da pa daje zelo dobre rezultate. Brez oklevanja sem se odločila za termin, doma pa nisem o tem nikomur nič povedala. Prišla sem do spoznanja, da je najbolj pomembno, da se jaz počutim dobro v svoji koži in če mi lepotna kirurgija lahko pri tem pomaga, zakaj pa ne.