Z možem sva poročena dve leti, pred pol leta sva dobila prvega sina, ki je še polepšal najino skupno življenje. Ker se bliža čas, ko bom morala na delo, sva najinega sinka želela vpisati v vrtec. Hitro sva padla na realna tla in ugotovila, da so vrtci polni. Se pravi, da bo treba poiskati nekoga, ki nudi varstvo otrok na svojem ali našem domu. To pa se je izkazalo za misijo nemogoče.

Kaj kmalu sva ugotovila, da je varstvo otrok ali zelo drago, kar si ne moreva privoščiti ali sva za nekatere dobila zelo slabe reference. Svojega fantka pa ne želiva dati v varstvo otrok nekomu, ki bo slabo skrbel zanj.

Seveda sva za varstvo otrok vprašala tudi moževo mamo, ki ima svojega vnuka zelo rada in bi ga mogoče vsaj začasno prevzela. Vendar se je izkazalo, da ima čez nekaj dni operacijo kolena, kar pomeni, da z varstvom ne bo nič. Počasi sva postajala že malo obupana, saj nisva vedela, kako naj rešiva težavo. Res je, da sva varstvo otrok potrebovala samo štiri mesece, septembra so nama rekli, da bi lahko šel v vrtec.

Nato sem se spomnila, da imam možnost nekaj časa delati polovični delovni čas in upala sem, da bo varstvo otrok za štiri ure lažje dobiti. Vendar tudi to ni bilo enostavno. Na koncu se je izkazalo, da imava rešitev prav pred nosom. V sosednji hiši živi namreč gospa, ki se bliža petdesetim in je vedno prijazna z nami, predvsem pa obožuje našega fantka. Ko je zadnjič prišla na kavo in se z njim igrala na tleh naše dnevne sobe, je mimogrede omenila, da je trenutno ostala brez službe. Vprašala sem jo, če bi bila pripravljena štiri mesece paziti na našega korenjaka. Plačali bi ji sicer lahko toliko kot bi dali za vrtec, več si težko privoščiva. Bila je navdušena, njej bi bil vsaki euro dobrodošel, zraven pa bi še uživala z našim fantkom, saj svojih vnukov še nima. Vprašala sem jo tudi ali bi bila pripravljena vzeti v varstvo otrok še kakšnega otroka, saj je mladih staršev, ki nimajo varstva veliko. Tudi nad to idejo je bila navdušena. Končno smo lahko malo zadihali, ker smo rešili zadevo.…