Bovec me je prvič očaral poleti pred nekaj leti, ko sva se s partnerko spontano odpravila na vikend pobeg. Niti nisva imela natančnega načrta, samo željo po naravi, svežem zraku in vsaj enem dnevu brez signala. Ko sva prispela, naju je že sama vožnja skozi dolino navdušila. Pogled na mogočne vrhove, turkizna Soča in občutek, da si daleč od vsakodnevnega vrveža, so naredili svoje.

Prvi dan sva preživela ob reki, s sendvičem v roki in nogami v ledeni vodi. Popoldne sva si izposodila kolesi in raziskovala okoliške poti, zvečer pa posedela ob lokalni jedi v majhni gostilni z razgledom. Bovec ni le kraj, je občutek, ki ga doživiš. Mešanica miru, svobode in spoštovanja do narave.

Zdaj se vračava vsako leto, včasih s prijatelji, včasih sama. In vedno na novo odkrijeva kakšno skrito stezico ali razgled, ki ga prej nisva opazila. Če me kdo vpraša, kam pobegniti, da si res spočiješ glavo, brez dvoma rečem: Bovec.

Tisto, kar me pri Bovcu najbolj navdušuje, je raznolikost. Lahko si tam le za sproščen vikend ali pa se popolnoma aktiviraš z raftanjem po Soči, pohodi do slapa Virje ali vzponom na Kanin. Vsakič se najde nekaj drugega, kar te potegne vase. Mene osebno najbolj pomirja zgodnje jutro, ko je dolina še v megli, zrak pa čist in hladen. Spiješ kavo z razgledom in se zavedaš, da si del nečesa večjega – narave, ki te postavi na pravo mesto.

Tudi ljudje v Bovcu so nekaj posebnega. Vedno prijazni, pripravljeni na klepet ali nasvet, kam se odpraviti, kje jesti, kaj preskočiti, če nimaš veliko časa. Nekateri domačini se spomnijó, da si bil tam že leto prej, kar da kraju še dodatno toplino.

In ko se voziš nazaj proti domu, imaš občutek, da si napolnil baterije. Ne samo fizično, ampak tudi psihično. Bovec ni le destinacija, je oddih v pravem pomenu besede. In vsakič, ko ga zapustim, že razmišljam, kdaj se bom vrnil. Mislim, da to pove vse.…