Pisanje mi ni bilo nikoli preveč tuje. V šoli sem vedno pisal kakšne eseje, poročila, predstavitve in podobno. Ti mi niso nikoli delali pretiranih težav, ter so bili vedno primerni za to, kar sem rabil. Zato pa sem imel občutek, da mi gre pisanje kar dobro od rok. Pravzaprav sem bil celo prepričan, da so moji zapisi dovolj dobri, jasni in slovnično korektni. Potem pa sem kar naenkrat naletel na pravi šok, ko je moje delo preveril lektor. 

S tem pa sem se znašel, ko sem za podjetje, v kateremu sem delal, moral objaviti nek članek. Šef pa mi je naročil, da naj gre moj članek najprej skozi lektoriranje, saj je res nujno potrebno, da je napisan dobro in korektno. Sprva pa se mi je to zdelo čisto nepotrebno. Kot sem rekel, sem bil prepričan, da so moji zapisi zelo dobri in čisto korektni. Kljub temu pa sem vseeno moral lektorirati svoje besedilo, tako da sem šel v kontakt z lektorjem.

Svoje besedilo, oziroma članek, sem mu poslal, nato pa sem čakal povratno informacijo, za katero pa sem bil prepričan, da bo pozitivna in brez večjih napak. Zato pa sem bil še kako šokiran, ko mi je lektoriranje pokazalo, koliko dejanskih težav je imelo moje besedilo. Tedaj pa priznam, da me je kar zabolel ego. Kljub temu pa sem si z odprtimi mislimi začel prebirati vse komentarje, ki mi jih je napisal lektor. Ti pa so mi še kako pomagali razumeti težave, ki jih delam. Zato pa sem videl, da mi bo lektoriranje le pomagalo pri temu, da bodo moji zapisi, besedila in članki res pristni in v skladu z vsemi pravili.

Ko pa sem pisal naslednji članek, pa sem imel v mislih vse tiste pripombe in komentarje, ki sem jih takrat dobil. Na ta način pa sem nato res lahko napisal odličen članek, ki ni imel nobenih pomanjkljivosti.